Ena stran na dan, osmi del.

Misli že počasi odhajajo domov, v Povodje. Da bi včeraj zvečer morala na vlak za Mumbaj, tega si niti ne upam predstavljati. Vozila bi se celo noč v prepolnem vlaku, ki ima na oknih, ki so kot edini prezračevalni sistem ves čas odprta, rešetke. Med vožnjo iz Agre v Jaipur, ki je sicer trajala samo dolgih 6 ur, so ženski malo za nama iz okoli vratu odtujili verižico. Zagotovo pa doživiš tudi kakšno bolj prijetno izkužnjo. Pred nama sta sedela dva moška, prvi srednjih let, drugi morda malo starejši in oba zelo prijazna ter muslimana. Malo smo se pogovarjali in več opazovali drug drugega. Ko je prišel čas, sta opravila molitev kar na klopi poleg naju. Ne maram prihajati v nova mesta sredi noči, tako kot sva prišla v Jaipur ali Delhi, kjer je bilo še hujše. Povsod temačne ulice, kjer skoraj ne vidiš nič več drugega kot ljudi, ki tam spijo in nekaj rikš. Prvi vtis je v tem primeru bolj slab, zato si ga raje še ne ustvarim. V Jaipuru sva imela kar nekaj težav z iskanjem sobe, saj je bilo povsod vse zasedeno. Nepričakovana prijaznost voznika rikše naju je pripeljala v hotel, ki je bil konec koncev zelo vredu. Dober občutek, ko najdeš sobo in odložiš prtrljago, je bil prisoten. Soba se je izkazala za dobro gostiteljico tudi najine šiše, ki naj spremlja že celo pot. Včeraj sva skadila zadnjo in številka, koliko sva jih skadila na celi poti, bi me zagotovo zgrozila. Hiter izračun pove, da se v 28-ih dneh število pokajenih pip giblje malo čez 2 na dan. Sobe z dvema posteljema izgledajo tako, da sta dve postelji dani skupaj in pred tabo je nam bolj znana zakonska postelja. V Jaipurju sva zato za bolj udobno kajenje uporabila kar predal iz nočne omarice. Postavila sva ga na sredino postelje, s časom pa so se v njem nabrale različne stvari. Skrbnik sobe je tako v njem našel oglje, pokajen tobak, aluminijasto folijo, olupke od mandarin, papričke od bombonov, ovitek od čipsa in zagotovo še kakšno živo bitje, ki ji je vse skupaj močno zadišalo.

Tako. To je bil osmi in tud zadnji del. Do naslednjič, lep pozdrav.

MR

Ena stran na dan, sedmi del.

Prtljaga je v sobi in že pohitiva v eno izmed sosednjih restavracij na obilno kosilo, od katerega podiram kupčke še sedaj. Med kosilom je plažo večkrat preletel reševalni helikopter, ker naj bi se danes utopila dva domačina. Letel je tako nizko, da je nekaj peska pristalo tudi na krožniku. Za življenje ljudi, vse. Danes se mi je v glavi večkrat pojavljal slogan vodke Smirnoff, ki je usmerjala moje življenje zadnjih nekaj dni. Glasi se: »Life is calling, where are you?« Zanimivo. Kdo kliče? Koga boš izbral, življenje ali Smirnoff?
Okej, danes Smirnoff ni vodil sončnega dne. Bil je pravi poletni dan. Sedenje na balkonu, kajenje šiše, sem ter tja kakšno pivo, kopanje, nekaj hrane, večerna masaža, žongliranje, šiša in spet hrana. Predvidevam, da na koncu sledi še standardni sladoled. Dnevi se iztekajo, Ljubljana se neizbežno bliža, tam pa novi, zelo stari in neporavnani izzivi. Upam, da bo tokrat drugače, si rečem vsakič. Faks, faks, fuck. Leta tudi kar minevajo, možgani se včasih prav nič več ne naprezajo in se mi že malo smilijo. Tokrat gre čisto zares. Ljudje pridejo in grejo. Zadnje čase samo odhajajo in ne bi rad, da oddide še kdo. Marsikomu sem dolžan še prenekatero veselje in občutek zadovoljstva ter ponosa. Tudi sebi, predvsem pa tebi.
Okey, today was a good day, I didn’t even had to use my AK, si pojem, pa čeprav ni minilo niti pol dneva. Dnevi na Palolem beachu so minili kot bi mignil. Najem skuterjev je bila dobra poteza, sama vožnja pa zelo zanimiva in zabavna. Priznam, da sem se sprva kar malo bal voziti po tukajšnih cestah, poleg tega pa vozijo še po levi strani. In še skuter, ki mi je skrajno neokretno vozilo. Prvi dan sva se odpravila nekoliko južneje, nakar sva se hitro, po enem skoku v vodo na povsem prazni peščeni plaži, odpeljala severno od najinega začasnega bivališča. Pot je vodila navzgor in navzdol, prijetne ravnine obdane z drevesi, ki so blažila vročino ter bogati gozdovi skozi katere je vijugala cesta, so le del okolice, ki naju je obdajala. Nočem v Mumbaj. Raje bi se kar takoj vrnil domov, namesto tega pa bo treba prenočiti v tem velikem Bollywoodu.

MR

Ena stran na dan, šesti del.

S seboj odneseva še zadnje kapljice sadnega napitka, ki ga jaz pijem že prav s težavo. Biti pijan od vodke je precej drugače kot od piva. To ugotavljam vsakič znova, predvsem naslednji dan – dobro, takrat je že bolje. Že stojiva pred vrati, aha, sva že na vrsti. Nisem pričakoval varnostnikov tipa Global. Hello, se vljudno pozdravimo, ko me nežno zaustavi in doda: »Couples only. Come back in 15 – 20 minutes.« Ok, si rečeva in odideva nazaj proti obali. Alkohol v meni je postajal vedno bolj živ, večer pa vedno bolj mrtev. Ustaviva se v lokalu na plaži. Ne vem zakaj sem si naročil še eno pivo, med tem ko je bil Andrej bolj priseben, spil je celo tretjino Breezerja. Malo še posediva in lokal zapustiva z neporavnanim računom. Včasih je treba tudi malo privarčevati. Sledil je obisk drugega lokala, tokrat si naročiva hrano. Ponovno zelo nespametna odločitev z moje strani. Odštevam sekunde do odhoda, gledam stol pri sosednji mizi in se čudim, kako jih lahko tako veliko število sploh postavijo. Andrej zajema juho kot da gre za zadnjo večerjo. Ne vem več kam naj gledam. Dobro, počasi, tiho, en za drugim, kot da se ne poznava, odhajava. Couples only, mi nekdo ponovno reče. Fino. Tito’s je res . Ne vem ali mi je bilo v sobi vroče ali ne, zaspal sem kot bi treznil. Da, do jutra sem se streznil.
Logična poteza je bila, da sva brez pomisleka zapustila Bago in se napotila nazaj na jug, na plažo Palolem. Baga – grda plaža, polno ležalnikov in ljudi, neprijazni domačini, draga in neudobna prenočišča, Tito’s in še kaj. Lastniku brez pojasnila predava ključ, kljub temu, da sva plačala za 2 nočitvi. Denar ni vse. Majhno razdaljo sva premagala s štirimi avtobusi v nekaj urah (Baga – Mapusa – Panaji – Margao – Palolem). Zgodaj popoldan sva ponovno stopila na plažo, ki sva jo prekmalu zapustila. Namestila sva se v hišico, kjer sva živela že pred odhodom. Mia, človk’ ti je zaspal, mi je prišlo na misel, ko sem pod sosednjo bambusovo kočo zagledal žensko, ki je uživala v popoldanskem počitku. Danes je res vroče. Andrej razmišlja, da bi postal voznik svojega avtobusa. V posel skuša zvabiti tudi mene in potem bi si izmenjavala volan na relaciji Ljubljana – Portorož. Potnike bi pobirala povsod za cesto, za dogovorjene postaje se ne bi zmenila, saj bi delovala neodvisno. Tudi cena vozovnice bi bila minimalna, morda kar zastonj. Love bus? Mogoče.

MR

Miša in Monika

V Goi, na Palolem Beach, sva imela to srečo, da sva se spoprijateljila z dvema nadvse prijetnima in simpatičnima dekletoma, Mišo in Moniko. Miša je bila starejša, dominantnejša od dveh, ki je neizmerno uživala ob lizanju sladoleda; Monika, mlajša, bolj razigrana, vedno pripravljena na igro pa je raje od sladoleda imela biskvit, ki sva ji ga z veseljem ponudila kadar koli sva ga imela. Čeprav se čez dan nismo veliko videli, sta vseeno bili prvi lepotici, ki sva jih videla zjutraj, ko sva se zbudila.

Pogrešam ju, pogrešam Indijo…

Miša

Monika

AG

Ena stran na dan, peti del.

… velikem udaru tovrstnega početja tudi midva, tu pa je malo drugače. Že sva prispela.

Včeraj naju je pot vodila na sever Goje, natančneje na plažo Baga, ki je nasičena z ležaniki in turisti. Že ob prvem pogledu na vse to nama je bilo žal, da sva zapustila Palolem, v tem primeru pravi raj. Da ne bova stanovala na plaži in pila jutranje kave na balkonu je bilo jasno. Edino veselje je v tem trenutku dajala hrana in misel na nočno zabavo. Hrana je hitro minila, do zabave pa v pravem pomenu besede praktično sploh ni prišlo. Preostanek popoldneva je minil v znamenju kratkega sprehoda po ulicah in na plaži ter kasnejšega nakupa alkohola. Spanja potrebni Andrej si je brez zadržkov ugodil, jaz pa sem se podal po nakupih. Na sobotnem listku želja so bila štiri Kingfisher piva, Smirnoff vodka z okusom pomaranče, dva sadna sokova, voda in toaletni papir. Vse sem brez naporov dobil in se še malo razgledal po stojnicah, ki jih je ogromno in ki v večini primerov pridno samevajo. Kot tujec si hitro ogovorjen, vsak te vabi k sebi in kaj kmalu osvojiš veščine ignoriranja, preziranja in pogleda v prazno. Baga slovi po nočnem življenju, predvsem zaradi diskoteke Tito’s. Na zabavo v tej diskoteki sva se zanašala tudi midva in najino bivanje tu podredial samo temu. Kaj drugega za početi ni bilo. Še hiter skok v morje ob mraku in pitje, ki je bilo ob pivu kar malo mučno, se je pričelo. Pred tem se nama je pred sobo pridružil fant Saram, ki je bil tudi najin sosed. Zaposlen v Mumbaju, tu pa je bil na 2-dnevnem oddihu. Prijazno nama je dal zemljevid Goje in kupil plastenko vode. Skupaj pokadimo šišo, si izmenjamo nekaj besed, nakar se poslovimo. Sledi nakup pomfrita, pivo, tuš, pivo in juice vodka. Če je med tem časom izostala elektrika, pa niso izostali pogovori, ki bi jih morda ob boljšem spominu tudi zapisal. Kljub prijetnemu počutju v sobi, je bil čas, da jo zapustiva in izkusiva nočno življenje v Indiji. Do diskoteke vodita dve poti, tokrat sva se odločila za tisto po plaži.

MR

Ena stran na dan, četrti del.

Načrt, da bom v Goji napisal precej več dnevnika kot sem ga do sedaj, se očitno ne bo uresničil. Za nama so že 4 noči od kar sva priletela iz Bangaloreja oz. 5, če štejem še tisto v Panajiju, ki je bila sprva načrtovana v Old Goji. Ko sva se prvi dan z letališča odpeljala tja, sem pričakoval nekoliko več, zato sva se tam le obrnila, porabila 400 RS in še dodatnih 200, da sva prišla v Panaji, glavno mesto Goje. V stari Goji sva si imela namen ogledati veliko katedralo, zgrajeno v gotskem sitlu v času Portugalske vladavine. Namestila sva se v sobi za 200 RS, ki ji lahko očitam le vročino v večernih urah. Kratek sprehod po mestu je dal vedeti, da se nama v preostalih dneh Indije obeta kar nekaj turizma. Goje sem se veselil zaradi morja, počitka od prevažanja sem ter tja, sproščenega posedanja na balkonu, nočnega življenja in morkse hrane, ki sva jo izkusila kot prvo od naštetega. Prva riba in lignji so bili povprečni za nič kaj povprečno ceno, ki se je s kasnejšimi restavracijami le še zviševala. Pri jedi sva tokrat celo pila pivo Kingfisher, brez katerega sva preživela vse od karaok v STA Cafeju, malo pred odhodom. Lažem, pred tem sva vsak eno pivo optimistično spila že v New Delhiju, kjer bi z lahkoto preživela tudi brez. Večer v Panajiju sva preživela s krajšim sprehodom med katerim sva spila še vsak po en Breezer (40 RS) in pojedla odličen sladold Nutty Bar (12 RS).

Sediva na avtobusu za Panaji. Danes je še en lep, sončen in vroč dan, ki ga je škoda, da bi ga preživela s prevažanjem, ampak tako je. Upam, da kmalu zopet nadaneva kopalke in skočiva v vroče morje. Na avtobusu vlada precejšna tišina, kar nekaj ljudi si vožnjo krajša z zaprtimi očimi, drugi s pogledom skozi odprta okna, ki so glavni vir do znosnega počutja. Ko se prvič pelješ z javnimi prevoznimi sredstvi v državi kot je Indija, je vožnja veliko doživetje. S časom postaneš pozoren le še na velike reklamne panoje ob cesti in na končni cilj. Med vožnjo je dobro opazovati tudi ljudi okoli sebe, saj imaš takrat največ časa. V predelu Rajasthana sva bila na …

MR

Ena stran na dan, tretji del.

Ojoj, sedaj smo že 9.4., torej je za nama že več kot polovica potovanja, jaz pa sem v takem zaostanku s pisanjem dnevnika. Razlog je, da ni časa oz. kadar koli je čas, za razliko od prejšnih potovanj, kadiva šišo in potem se mi ne da pisati. Sediva na letališču v Bangaloreju, čez slabo uro pa letiva v Gojo, kjer bova preživela 10 dni. Tega se kar veselim, saj bova končno videla tudi morje, od katerega pa ne pričakujem kaj veliko. Letališče ni nič posebnega. Velika čakalnica z nekaj turisti in veliko domačinov. Za manjši prigrizek sva zapravilo toliko, kot sva nekje plačevala za prenočišče, od 250 do 300 RS. Današnji dan se ni začel dosti drugače od prejšnih. Spala sva v Mysoreju, ki je od Bangaloreja oddaljen 3 ure vožnje z avtobusom. Soba, za katero sva v neposredni bližini avtobusne postaje plačala 300 RS, je bila najgrša. Čeprav mi je dosti vseeno za izgled prostora v katerem spim, pa vseeno lahko naredim lestvico. Zopet sva bila deležna zakonske postelje, ki jo nisva izkusila le v Delhiju. Občutek vročine ob vstopu je dal vedeti, da noč ne bo podobna prijetnemu spomladanskemu spancu v domači postelji. K sreči je bil tokrat precej  uporaben ventilator na stropu, ki pri najmanjši moči ni pihal premočno – prižganega sva imela do jutra. Ob včerajšni vselitvi je fant, ki nama je pokazal sobo, iz nje hitro vzel televizor, saj bi v nasprotnem primeru morala plačati 50 RS več. Dodatna pogajanja glede cene so hitro odpadla, kljub najini ponudbi, da lahko odstrani tudi stole in mizo ter s tem zniža ceno še za dodatnih 50 enot Indijske valute. V prostoru sta bili dve luči, ena z neonsko žarnico, druga z navadno, na stropu pa že omenjeni ventilator. Da lahko eno izmed izmed izbranih stvari aktiviraš, je za to očitno potrebnih 8 stika, ki so bila nameščena poleg vrat. Kmalu ugotoviš uporabnost stikal. Dva sta namenjena svetilom, eden je za aktivacijo ventilatorja, ki ga potem nadziraš s še dodatnim vrtečim se nadzornikom. S četrtim aktiviraš vtičnico poleg stikal, ki v nasprotnem primeru ne deluje, ostali pa so, med njimi je enem narisan tudi zvonec, neuporabni. Kabli iz stikal se seveda razpredajo po sobi. Stikala v Mysoreju niso bila tako zabavna kot tista v Ootacamundu (Ooty), o katerih morda še pišem.

MR

Rise Against

Utrinek iz koncerta Rise Against v Milanu 21. aprila 2007

AG

Ena stran na dan, drugi del.

… saj so priložene vrečke. Zdaj je prišel še sok. Vlak presenečenj. Na ulicaj Delhija vlada pričakovan kaos, ki pa je to le na prvi pogled. Promet je tekoč, pa čeprav si vsako vozilo lasti celotno cestišče, osebna vozila, tovornjaki, avtobusi, taksiji, motorne rikše, rikše s kolesom, krave in seveda ljudje. Prehodila sva kar veliko, zašla tako v revni predel in njegove ozke ulice kot tudi v bolj urejen in zelen del mesta. Še predno mi je uspelo dokončati prejšne misli, že sva prispela v Agro. Hitro sva plačala na železniški postaji, ki naju je odpeljal do druge postaje v tem mestu in od kjer imava vlak za Jaipur, Agra Fort. Hitro odloživa prtljago in že sva na poti do spomenika ljubezni. Taksist naju sicer prepričuje, da ga najameva za cel dan, kar bi pomenilo 230 RS – vključeni ogledi turističnih atrakcij.

Naj opišem, kako sedimo na tem vlaku. Poleg mene na levi strani ob oknu sedi Golob, nasproti njega moški, ki se mi zdi zelo prijazen, leta 95 pa je študiral v Sheffieldu. Sedaj se pelje v Jaipur, kjer poučuje elektrotehniko.

Oh, od zadnjega vpisa v tale mali dnevnik je minilo že kar nekaj časa, predvsem zato, ker enostavno ni časa. Ves čas se nekaj dogaja, ko pa mirujeva pa počivava. Trenutno sedim na vrhu najinega hotela v mestecu Jaisalmer, sredi puščave Thar. Mesto je zelo majhno in mirno v primerjavi z ostalimi, ki sva jih obiskala. Ima le 78.000 prebivalcev. Sem sva prišla danes, 29.3., po naporni vožnji iz Jodhpurja. 5 ur in pol kolikor je trajala vožnja se sliši zelo malo, ko pa enkrat sediš na avtobusu, ko se ustavljaš neštetokrat in je poleg tega še gneča in vročina, je vse skupaj precej naporno. Med vožnjo sem skušal spati, a nisem bil pretirano uspešen – kot tudi Andrej, ki sedaj leži v sobi z bolečinami, katerih vzrok ne veva. Upam, da bo že jutri bolje, ko se nama obeta ogled mesta in utrdbe nad njim, ki jo sedaj opazujem v barvah sončnega zahoda. Morda gre samo še za eno trdnjavo, ki jo bova srečala na poti, morda pa le izstopa od tiste v Agri, Jiapurju in Jodhpurju. Zanimivo je, da znotraj nje še vedno živijo ljudje, kot tudi to, da lahko tam prespiš kot turist, ob seveda temu primerni ceni.

MR

Ena stran na dan, prvi del.

Doma sva. Upam, da redno prepišem kratke misli in dogodivščine s poti, ki so skope predvsem zaradi pomanjkanja časa.

 

New Delhi je mimo in že sva na vlaku za Agro, kjer stoji tako zelo močno oboževani Taj Mahal, od katerega tudi sam nekaj pričakujem. Trenutna pokrajina mimo katere se peljeva se mi zdi zelo zanimiva. Ravnina, sem ter tja kako drevo in meglica ter v daljavi elektrovodi, seveda. Vlak je nevrjetno udoben, širok in hiter. Ob vhodu je vsak dobil liter vode in si niti ne morem predstavljati koliko vode porabijo za vsako vožnjo. Sedaj imava skupaj 3 litre vode, kar preseže najino dnevno porabo. Kmalu po odhodu smo bili postreženi s »potovalno hrano«, ki vsebuje dve vrečki čaja z instant mlekom in sladkorjem. Poleg tega pa še keksi. Pozabil sem omeniti še Hindustan Times, ki ga je večina že prebrala, drugi pa se ukvarjajo z reševanjem križank ali z branjem horoskopa. Dobro, soseda, ki sta turista, prebirata aktualne novice, da bi spoznala Indijo še iz časopisov. Sosed Andrej ža najbrž spi. Zjutraj sva vstala že ob 5h, saj je vlak odšel z glavne postaje, ki je oddaljena od najinega hotela 10 minut, ob 6.15. Hotel Indija, v katerem sva preživela 3 noči, je bil več kot udoben. Cena je bila seveda temu primerna, 800 RS plus davek. Sprva naj bi za eno noč plačala 900 RS, vendar sva s pomočjo barantanja prihranila 100 RS. Hrana je odlična, malo pikantna, vendar zelo okusna. Prve dve noči sva jedla kar v restavraciji na strehi hotela, naročujeva bolj na slepo, saj poznava malo oz. skoraj nič izrazov. Že prvi zajtrk je bil zanimiv. Vseboval je rdečo, rjavo in belo barvo – nekaj rdečega, kava in jogurt z bananami. Prvi vtis je bil dober. Po obedu hitro pripraviva nahrbtnike, opraviva obveznosti na stranišču, kjer zaenkrat – bi se reklo hvala bogu – še ni bilo neprijetnosti. Začetni koraki po ulicah so tista stvar, ki te vedno znova žene v raziskovanje novega sveta. Indija je nov svet in predvsem čisto drug svet. To je to, sem si rekel. Odločilno vlogo na vsakem potovanju odigrajo ljudje, vse ostalo so »le« priboljški – teh je tu ogromno. No, ko govorim ravno o tem, pravkar sva pojedla še en obrok na vlaku. 2 kosa toasta z maslom in marmelado ter 2 zelenjavna polpeta poleg korenja, graha in pomfrita. Kot kaže se zopet obeta čaj …

MR